Zguban obraz,star,
poln lepih spominov,
poln bolečih ran...
pa vendar je tu,
še zadnjič zrem vanj
in sprašujem se zdaj,
komu je kaj storil,
da je kaznovan ?

On je zgodba moja,
spremljal vsak je moj korak,
slišal vsak moj smeh
in vsak moj krik,
ko bila sem v solzah.
Mar res si zasluži,
da ga odpeljejo sedaj,
kdo me poslušal bo v dneh,
ko potrebovala sem le njegov šepet,
njegov smeh ?

Smejal se je na svoj način,
iskren smeh,
poln ptičjega petja
v naši dolini odmeval že mnogo je let,
morda stoletja.
In sedaj oreh,
ki s senco hladil nas je,
podrl je nekdo.
V resnici niče.

Vesnica