Volčja češnja
bela žena s črno čakro
čaka kot plesniva goba.
dan se zvija do večera,
sence lezejo do roba,
do koščenih tal lobanje.
brez čeljusti vlažna zloba
škripa kakor jaga baba:
lovec sanja stene groba.
neusmiljena baraba
s trdoživim prstom piše
šibke verze, blede stihe:
vroča srca, vlažne hiše.
srh si jalov znoj obriše,
žabec otrdi v pelinu.
glavonožec, slan od sline
plava v kislo-sladkem vinu.
poduhovljeno molčim,
kakor da me luna trka:
pod izmišljeno ponjavo
mi ga tuja roka drka.
Dani Bedrač

Napisal/a: Dani Bedrač
Pesmi
- 08. 10. 2010 ob 17:05
- Prebrano 1293 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 270
