Spoštujem razum,
ki mi zatrjuje, da je ljubezen iluzija,
privid, maya,
da ne obstaja

in je
neotipljiva,
neopisljiva
IZMIŠLJOTINA.

A povsem drugje,
ne tam, kjer se bohoti razum,
čutim, da ta privid
napolnjuje vsebino mojega vdiha

in me ohranja
drugačnega od te skale,
trdne in gladke,
da se na njej ne ujame niti prst,

(tudi če se jo dotakne, nič ne vztrepeta)
drugačnega od neulovljivega vetra,
ki je zgolj gibanje zraka
in to je dobilo ime,

in da je prav Maja tista iluzija, tista čarovnija,
ki osmišlja moj obstoj.
Sicer se še počutiti ne bi mogel.
Kot skala in veter, ki le sta.

Milan Novak