Nekoč, ko čas požre napise z venca,
ko s teme padala bo podsvetloba,
in smisel vržen bo v trhlino groba,
takrat te srečala bom, moja senca.

Sedaj se plaziš bleda, skrita, kriva,
in svoje kadre mečeš v kote platna,
ostalo fílm ni, le utvara blatna
ki vse, kar sem, pod mrzel svod odriva.

Sedaj scenarij niča barva spise,
ki jih nihče živeči več ne bere
in moj odsev poriva čez previse.

Jaz pa ne čutim več in nimam vere,
da v lastne zrla bom še kdaj obrise-
v pregriznjen vek odmev se moj izpere.

Lidija Brezavšček - kočijaž