Glej neskončno to nebo,
na njem v odhajanju oblak –
prišel bo nov,
a nikdar več
ne isti ne enak.
Trenutku pusti, da nasmeh
ti v jutru na obraz nariše –
ker na večer
morda za vedno
s tebe se izbriše.
Vse namreč mine,
vse v nič izgine –
to vemó…
… a zakaj potem živimo
le na pol,
zakaj korak tako je
negotov?
MajdaP