Posute s fosilnimi luknjicami

se veje z debla razprostirajo

v zavite polžje hišice

in zrejo k majhnih grebenom

široko razprtih medeninastih dežnikov.

Obrazi skorjastih vikingških run

in črno perje pajkovih nog

se kremžijo v sesirjeno listje.

Stojim za vetrom,

ki poljublja zgrbančen oblak,

zataknjen ob rožiček veje.

Le tu in tam zapoka,

zašumi

in v drobcu tišine

skrijem belo nebo za sabo.

Mojki