Negibna polja čakajoče mrmrajo spanec,
njih tleča očesa zapirajo veke.

Leni zamahi kril v visokem zraku
brezbrižno umikajo poglede.

Pozabljeno listje.
Golota krošenj
žalujoče zapira okna in vrata.

Sosedov pes vztrajno tuli
na mesečev odsev,
ki brezskrbno dremlje v gozdni mlaki.

Sivina neizgovorjenega časa
se preliva v ponižno bledico neznanega.
Izza vogla zadiši prisluškovanje jeseni.

Mojki