UPANJE
Le kaj mi čas prinesel bo,
sama, osamljena plujem po reki življenja.
Preveč je gorja in trpljenja. Zakaj ?
Zakaj se sprašujem vedno isto stvar ?
Mar je res pot do sreče tako nedosegljiva in očem skrita.
Vendar….čemu vse to, na kakšni preizkušnji sem ?
Čas pa le molči in tiho teče svojo pot, pot v neznano,
a za seboj prinese tudi tisto, ki me ohranja na nogah…..upanje…..
Morda nekoč, nekje le sreča me objame. Preveč se že bojim,
trepetam za neko drugo osamljeno bitje in upam da tokrat
razočaranje ne napolni moje duše.
sama, osamljena plujem po reki življenja.
Preveč je gorja in trpljenja. Zakaj ?
Zakaj se sprašujem vedno isto stvar ?
Mar je res pot do sreče tako nedosegljiva in očem skrita.
Vendar….čemu vse to, na kakšni preizkušnji sem ?
Čas pa le molči in tiho teče svojo pot, pot v neznano,
a za seboj prinese tudi tisto, ki me ohranja na nogah…..upanje…..
Morda nekoč, nekje le sreča me objame. Preveč se že bojim,
trepetam za neko drugo osamljeno bitje in upam da tokrat
razočaranje ne napolni moje duše.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: V.M.
- 28. 09. 2010 ob 21:57
- Prebrano 712 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 101
- Število ocen: 6
