Zaorali smo v mokro jesen in tukaj so najbolj sočni sadeži minulega poletja.
Kot ste že opazili, je bila s strani bralcev izbrana Tista, ki ne šteje več poletij naše Black hope.
Uredništvo pa sta najbolj prepričali Nemo s pesmijo Mati, in ajda s svojim duhovitim Grrrr haiku:) -jem.

Med izborom so urednice opazile in omenile tudi sledeče avtorje in pesmi: Ki ne joče avtor Anja Koretic, Ravnina avtor Dani, TANTADRUJ avtor DUSANN, Mama avtor indeed in Smetiščni korak avtor sheeba.
Med kratkimi oblikami so bile v ožjem izboru še Haiku IXX avtor hobit in Zrno toče avtor mezopotamsky.
Med mladostnimi (avtorji mlajši od 15 let) sta bili izbrani PRVA LJUBEZEN avtor Ananas in VROČINA avtor Tristan, med narečnimi pa DOMAČI TRAM avtor Toja in U karoceli. avtor Serigala.

---

Obrazložitev

Mati / Nemo

Iz pesmi Mati se lušči trpko spominjanje, vsidrano v telo deklice – posode, v katero se znova in znova vrača zdaj odrasli duh – in si nikoli prav ne more razložiti, zakaj podoba roditeljice, ki se je odpeljala iz mladosti, ne izgine, ampak je pričvrščena na vogal odraslosti bolj kot, denimo, hiša sama. Simboli in liki iz pravljic, s katerimi avtorica zariše brezčasnost, so večpomenski in oživljajo splošno ikonografijo otroškega trpljenja, zapuščenosti, osame, ki jo pesnica še poudari z bogato metaforiko (jezički snega, prisesani na otopele smisle), z željo prvoosebnega lirskega subjekta, da bi neživo postalo živo (zrak ne zveni, noče odgovoriti), in z odvečno prisotnostjo živega, ki je le vsiljivo, škodoželjno in privoščljivo (nabasana toaleta nasmehov, … ki visi z okenskih polic). Ostrost izpovedi nepredelane bolečine je z iskanjem bližine v neživem in v begu pred živim, še posebej človeškim, vseskozi stopnjevana. Jezik pesmi je bogat, kljub številnim metaforam in preskokom je pesem čvrsta, ne razpade, do konca ostaja v polju pomenskosti. Sporočilo pesmi, ki nikakor ni vsiljeno, pač pa prineseno skozi medprostor, skozi poetičen opis neke individualne izkušnje, je klic k (so)človečnosti in bližini (od čakanja so žaluzije na oknu ovenele). Pesem, ki pusti globoko sled, mimo katere ne moremo – tudi zato, ker se ne dvigne na neko splošno raven, ki bi utegnila zaiti v patetičnost, in ne zdrsne v zakodirano individualnost, ki bi zašla v hermetičnost.

Grrr haiku / Ajda

V tem haikuju se podoba prostora/časa zlije v duhovit odpor do vsiljivosti okolja v človekovem življenju: ko si pesniški subjekt želi tišine, ga v rano jutro prebudi drdrajoč sveder. Zanimiv je tudi notranji odziv, duhovito izražen v zadnjem verzu: Zračim kletvice. Grrr haiku uspešno pokaže na možnost svežega izraza v starodavni kratki obliki japonskega izvora, ne da bi njeno formo preoblikovali ali celo izmaličili.

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!