[size=8][/size]

Zagrabi srce,
izpljune možgane,
polomi kosti,
pogled zastrupi...
Zvrtinči vse sanje,
izpije vso kri,
da bedno, otrplo telo
zledeni...
Se s trnji zarije
med nežne dlani
in stiska, mrcvari
do pozne noči...
Zmaliči nasmeh,
razje korenine,
ponuja posmeh...
Zadrgne ti vrat.
Potolče sočutje,
razdraži pesti,
bruha žaljivke,
razvname strasti...
Nad truplom nemočnim
brezčutno bedi...
V navalu podob,
ne ve se, od kod,
naslaja se v stiski
osamljenih zgodb.

Glej, človek!

Kaj vse pretrpiš,
preden si
blodnje moreče,
zamere besneče,
v dotiku sočutja
zares odpustiš!

Ignis