V DIVJINI
V hiši sem si zgradila hišo.
Manjšo. Pritlično.
Nadstrešnica iz črnega grozdja
se lepo prilega ob vhodna vrata.
Pod grozdjem je miza, brez čipkastega prta
in visok kozarec
za pesem,
ki ne prenese resnice, da odkar je reka odnesla Evridikine obleke, gredice ne cvetijo, kot nekoč.
Vse do obzidja stare hiše se razgrinjajo stepe,
ki ponekod prehajajo v prerije in manjše puščave.
Navadila sem se na kače.
Ob polni luni si prerokujem iz nebeških šalic,
ker ne berem več pravljic in ne štejem ovc.
Gojim stepske kokoši, čeprav jih ne jem.
Potrebujem le samčke, ki prinašajo vodo,
da me poškropijo, ko tukaj preveč žge.
Zaradi njih sem postala zrnojedka.
V jaspisovi vazi hranim semena.
Ko ob njo podrgnem ušesa, zaslišim zelena polja
in murne, ki nimajo orfejskih prstov, pa vendar se
vseeno dvignem in zaplešem
z volkovi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 24. 09. 2010 ob 13:09
- Prebrano 1087 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 695
- Število ocen: 16
