Midva si napolniva ustnice s tem da nič ne poveva
Rečeva da je sonce narisalo modro in hladno

Preklinjava pekel zvesto nad širjavo najinih senc
In izdihneva za hec

Brez oksidentalskega ponosa

Midva sva s srcem ki ni ne bije za smrt tako kot vsako drugo
Prijatelja pogleda s hriba na roso vrtov

Tam kjer še ni empirično dokazano da kujeva

Kamen za kamnom

V tisto eno in isto
Brezno

Se potopiva in izgrebeva zopet ven
Trepalnicam jutro v pozdrav

ko se odprejo

Andrej V.