Poznaš občutek,
ko se v nekem bežnem trenutku
nenadoma sesedeš
v šepet gladkih sten
in postaneš le votel odmev
v snežnobelih medprostorih?

Tisti občutek nemirnega tavanja
po širni prostranosti prhkih besed,
ki se nevarno ugreznejo
ob vsakem tvojem
malo bolj odločnem koraku.

Občutek,
da končno odhajaš
v nek novi krogotok,
v neko novo mimobežnost,
v nek nov občutek raztrganosti...

...ki je hkrati spoznanje,
da se v resnici vrtiš v prazno
in da ponovno postajaš
le otrpel dotik
davno otopelih vdihov.

Legy