BIVANJE V ZEN DEŽELI

Skromno bivališče sredi visokih gora,
rogoznica na tleh, dve hrapavi odeji, na mizi svečnik,
v kotu stara omara s predali,
lesena tla prepišno treskajo z vrati,
ničesar ni, ne radia in televizije,
ne elektrike in puhastih odej,
samo samota, delo in tišina,
ki se vleče:
vsak dan je ponavljanje istega, vsaj tako se mi zdi,
vstajanje ob petih, jutranji pozdrav,
ko bakreni gong že kliče v zborovanje,
odhod v svetišče, kjer v krogu žlobudramo sutre,
potem sedenje v asani in katarza neštetih vizij:
vidim razkosana trupla,
potoke krvi,
kotaleče se glave v plamenih
in iztrgana drobovja…
hlastam za zrakom kot nora,
da priplava pred menoj moški obraz,
temen, s kratkimi lasmi in še bolj temnimi očmi,
gleda me, tipa in preiskuje;
jezi me ta prisotnost,
da vzamem namišljeno vedro
polno tople vode in mu jo pljuskem v obraz:
Na, ti si zdaj si čist!, mu pravim,
jaz pa še naprej razmišljam o umazaniji sveta:
kasneje res drgnem stranišča,
pometam zasmeteno vežo,
v kleti izdelujem sveče , cepim drva in lupim krompir
v neznosni tišini malorečja,
da nekje vmes počim navznoter in vprašam vodnico, kaj je tišina:
Tišina?, mi pravi, vzame list papirja in vanj nariše pike,
veliko pik, da se čudim, kako ji je uspelo,
vidim samo črne majhne packe, ji prav otročje pravim
da se posmehne ali ne čutim,
da ima vsaka pika na svojem delčku papirja svoj zven
in da vsak odzveni drugače:
prav, ošpice imam v glavi, se kislo nasmiham v odkrit poraz,
vsi zvenimo enako in obenem vsak sebi drugače

Tania-RONINA