To noč, ko luna mi je spanec kradla,
je v dušo čudna misel se prikradla:
Zakaj še pišeš v metriki in rimi,
opusti staro, novega se primi.

Si slep, ne vidiš, da sonetov brati
nihče ne mara več in kdor še klati
ostale pesmi v rimah in šabloni,
podoben oslu je, navadni "moni".

Saj stopil rad bi po tej novi poti,
zavrgel vse, kar danes smisla nima,
kar zastarelo je, kar mnoge moti.

A kaj, ko vedno znova mi naproti
prihaja ritem, jamb, trohej in rima ...
Oh, jaz ubogi, bodem vedno v zmoti?

valjo