Trgam se iz zvezka.
Da me ne bi več mogli prebrati.
Padam na zrnata jedra polglasnih sestavljank novega dneva.
Da me ti ne bi mogel kar tako, brez truda, zamenjati za koga bolj pomembnega.
Ležem na tvoj futon.
Ki si ga pozabil razgrniti.

Štejem zanič verze.
Ki jih nisem mogla izpiliti.
Ni bilo potrebe.

Saj ne, da jim nisem dala možnosti za rast ali krčenje.

Samo

zapisani so bili nekje čisto drugje.
In popolnoma drugače.

Lidija Brezavšček - kočijaž