REKWIEM NEZNANKI

sladki sen nedolžni,
speči -
kamenje vidim,
sivo in hladno,
zgodnja pomlad okrog dehti,
brstenje sega vse do opustelega groba…

…ampak naj ti povem neznanka,
da zdajle nisi sama,
sinička je s teboj,
sedi na obledelem križu,
čisto majcena je,
vsa trebušasta z brhkimi krilci,
razpira kljun in pogleduje v vse smeri,
čutim to njeno drhtenje v to leganje spokoja,
ko v vzgibu vetra išče novo smer,
prav verjetno spleta gnezdo
za svoj mladi zarod…

… nenadoma zamah v plahutanje,
bežeč prelet drugam,
na drugo stran obzidja,
med krošnjo živega dreves,
- oh, ne….ne tja! –
zavpije glas v meni,
začuden in proseč,
da ugasnem in samo še čakam….čakam -
a moja ptica se ne vrne več…


mrači se že nad pozabljeno rušo,
ko v mraku volk v daljavi zapoje žalostinko
v srce jokajoči,
in tudi sama v sivi zapuščeni kamen
vtisnem zadnjo misel: Saj ni smrti!

Tania-RONINA