Vozila me je na oguljene usnjene stole.
Bil sem vegeterijanec, zato mi je lahko
posmehljivo rekla, da greva sedet na meso.
S seboj je vedno prinesla vonj po plinu,
in nisem bil začuden, ko je nekega dne
uspavala svojo mati v pečici in ker je bila
sama, kot mrtva žival obdana z vonjem smrti.
Nikoli ji nisem povedal, da me spominja na
Dizmo, ker le ni bila povprečen samomorilski
mladič. Včasih sva zavila v salon kuhinj pogret
zamolkle prodajalce. Ob takšnem delu je vedno
šepetala o svojih porcelanastih babuškah. Znotraj
njih je skrivala ostanke nedokončanih pesmi,
ki jih je rada puhala, napolnjena z nizko oblačnostjo
nikotina. Na ulicah so jo ljudje trebili, kot beli rman
med solato, saj se je bilo življenjsko nevarno družiti
s pesniškimi čudaki. A je bila vse, kar sem ljubil,
čeprav ne maram pisati ljubezenskih pesmi in čeprav
težko izberem med vso zelenjavo, ki jo imam za kosilo,
ker na koncu, kljub vsemu, še vedno sedim na
usnjenih stolih, jem zajčje bedro, z njenim vonjem
na hrustljavo zapečeni koži. Bilo je v časopisu in
prvi sem izvedel, da se ji je tisto noč, ko mi je prvič
pustila, da sem s svojo nervozno in že precej nasičeno
kepo besed popisal njen rožnat lotus,
še bolj stožilo po esenci plina, in je šla, zaprla vrata
in kot ugasnjena, razcefrana pesem zadušila obstoj noči.

Nemo