SAMO ENA V MNOŽICI

v oddaljenem mestu,
na zanemarjeni železniški postaji čakam na vlak
in zbiram ritme večera samo da bombažasto ne zaspim,
jezim se na boga, kakor majhna punčka,
ki bi rada cepetala po umazanih lužah,
ampak bog se sploh ne zmeni zame,
nalašč me izziva,
da ujamem jeguljaste boke izpite prikazni:
v rdečih salonarjih tičijo velika stopala na tankih nogah,
zeleno fluorescentna torbica v levi roki
z vulgarno estetiko popravlja komaj kaj skrito oprsje v grobo usnje,
kipeča belina kar sili prek roba ujetosti -
v desni roki cigareta med tankimi prsti,
ki spominjajo na zamrznjene kače,
zaigrani, do pičice natančno izrisanimi nasmehi,
pretresajo nabrekle žrtve, ki gomazijo mimo in pregrevajo beton -
vsake toliko si na izpit obraz napaca make up,
utrujena razvodenelost hodi po njej ko obrača pogled v vse smeri -
potem začuti, da jo gledam,
kisel nasmeh obvisi na bakrenih ustnicah,
ko strmi vame… preveč dolgo -
v mojih očeh se morda spominja otroštva,
ko so jo prodali in je njen prebičan smehljaj
prvič obvisel na robu postelje,
ugasel in spačen od bolečine -
potem se zasuka proč, njena podoba se zlije s sivino mesta…

zdaj je samo še ena v množici prezgodaj ostarelih

Tania-RONINA