Sofija, na pločniku sem našla ribjo konzervo
v njej je vonj po sardinah
in srebrna žlička
obstala sem ob robu toka
da me vrtinec ne bi posrkal vase
za trenutek sem usmerila pogled preko vrstnih hiš
ki so kot spoliran pribor bivale v ulici Brestov
z rdečo streho, zeleno trato in sveže popleskano ograjo
tista konzerva je ustvarjala neponovljive zvoke
da bi spadala tja
in sedaj je tu, Sofija, ob meni
ribja konzerva, ki diši po sardinah
Giselle, ne srebrna žlička, kako le
srebrno žličko imajo vsi
to pa je pravi zaklad
sardine
zdrave in slastne
edinstveno mastne
potešena so lačna usta
joj, Giselle, ne razumem te
Sofija, saj me
le ti, ko padam na konice streh
skrita v ledene sveče
ker mraz sem jaz
in mraz si ti
zato iztegnem roke
daleč
zato iztegnem noge
še dlje
da lovim žarke
mehurčke sreče
in tečem in padam
se prevračam
upognem hrbet
da pristane moja nežnost na Ljubljenem
in greva tesno skupaj
veliko morava oživeti
jabolka morajo dozoreti
kača se bo skrila v svojo luknjo
začelo bo hrumeti
in nevihta bo v besu izrezala tumor
barve bodo zopet rumene
raztopila se bo bolezen
in ožilje se bo napojilo v dežju

sheeba