O, Kriste, Kriste …! Kristina!
Ne bova se zopet srečali.
Ne bova se pogovarjali,
razbujali spomina
in se skrivali v kozarcu vina …

Zgodbe imam, Kristina!
Imam jih v sebi, semena bridka,
ki jim je naša zemlja preplitka …
Slišim jih v glavi, vidim jih v tujih očeh.
Udejanjile bi se v srečanju naju dveh.

Figure na šahovski plošči, igrače …
Ima angel usode otroke? Zle razgrajače,
ki mečejo ognjene krogle na nas?
Ali je to le njegov tisočprvi obraz,
da niso predolgočasne zgodbice večno iste?
Kako smo frčali, Kriste, Kriste …!

Zapiral je vrata Bog, ne le to, loputal
je z njimi … In ti odmevi še vedno ječijo.
Učili so nas, kaj je narobe, kaj prav,
in – bog jim pomagaj – nemara še danes učijo –
doktrine, maksime in dogme, ki porodijo
zavedence, v laž zapeljane, vendar le tiste,
ki so gnetljivi dovolj. Kriste, Kriste …!

So gnetle naju dlani razgrajačev, Kristina?
Je šla že podoba do lika, ki zna ga oko,
a nato skoraj igrivo strmoglavila k tlom,
da se splošči, da bo spet le surova glina?
Še šteješ izgube in padce in bolečine?
Jih pleteš v sekunde in v dneve, da čas ti premine?

Najin Zločin in kazen, najina Vojna in mir,
vse zgodbe, utrinki, dražljaji, vse doživeto
je le košček kamna za mozaik, ki zvečer
podre nepreklicno, kar zjutraj bilo je začeto.
Podobe, podobice, usode, usodice,
smešno majhne in permutativno iste,
a nam pretresljive … O, Kriste, Kriste …!

In kaj bi povedala ti, kaj bi dodala,
da sestaviva puzzle našega nekdaj razreda,
da skozi neocvetličena uzreva očala,
kaj so samota in smrt in prevara in beda?
Da mi poveš, da nekdo, ki je obetal toliko,
na cesto mora iti borit se za plačo,
a drugi, ki bil le okvir za njegovo je sliko,
z nožem si pozlačenim reže pogačo?
Da rečem, da so se vodnjaki globoki, šumeči,
v sivo, od maha pojedeno dno spremenili?
Ali da mlativa prazne besede o sreči,
medtem ko krdelo za nama praska in cvili?
Oder nas stresel je razse, propadle artiste,
a tla v parterju so trda … Kriste, Kriste …!

Zato pa preloživa srečanje raje, Kristina.
Morda za ovinkom čaka še kakšen kos
sestavljanke, ki bo omilil to sliko pelina,
ali pa naju še enkrat potegnil za nos …
Če si učakava sive lase in gube,
ne bova snedli davno podane obljube.
Morda bo takrat tresoča se roka dvignila čaj,
a misel bo brez spotikanja vedro zletela nazaj - - -

Aleksandra Kocmut - Kerstin