V brezpredmetnem,
podometnem brezbrižju,
se oplaja
odmetavanje starikavih obrazov
in poglabljanje gub.
Tam stagnira
pootročenje notranjih
vzgibov,
v dušenju lastne integritete
in v soju zatemnjenih pogledov
razvrednotene fasade.
Bolečina ni več lomljiva,
postane celostna podoba.
Nežne otroške dlani
so polne smoga.
Jok izkrivljen v smeh
bobni v prečutih prsih
in noči, ki so polne
luninih vzdihov ..
v potapljanju
izginjanju,
se čisto tiho, nezavedno,
predajo
terorističnim seansam.

Silva Langenfus