OŽIVLJENA SENCA

pozdravljena, ji rečem,
a ona molči,
z dotikom zdrsnem vanjo,
a se ne zgane,
potem zatulim,
prav nesramno na glas,
jo ščipam,
praskam,
se ji spakujem,
pišem nesmisle po njej,
čečkam kroge in odtise dlani
in potem vse skupaj prebelim,
v žalostno tišino,
tako dolgo,
da vmes posivim
v utrujena odprta usta,
vse do občutenja nemih glasilk,
brez zvoka v grlu....

zdaj se senca na steni zasmeje.

Tania-RONINA