Lastovke se zbirajo.
Te večere jih vse bolj polno je nebo,
a eno teh juter
srce bo praznejše brez njih.

Jutra ko v svojih zlikanih so gvantih,
prinesle rdeče popke češnjevih cvetov,
z od slane omrtimi so usti
golega našle ležati v zeleneči travi.
Za njih je šel in si oblekel belo srajco,
da pod njo spletejo si svoja gnezda.

Ob svitu je vstajal,
bosonog jo v svoji beli srajci
peš navkreber mahal na rosne senožeti.
Vse jutro je kosil, vse dopoldne,
preden v senci pod drevesom
v njemu ni naenkrat zacvrčalo.

Zacvrčalo.
Cvrčalo in cvrčalo,
da so ušesa oglušela za vse drugo
in se je ob opoldanskemu zvonenju,
ves v cvrčanju
križal s pogledom v nebo.

Beže pred temnimi očmi rdečih lastovk,
je svoje žgal z ledom zvezd,
na gola prsa si vlival hladne rose,
slaboten se spotikal ob sence mesečine;
dve košnji, dve košnji jih je nosil,
pod svojo srajco cvrčeče.

Ravno se pričela je jesen,
ravno v goricah so zatleli grozdi,
ko je iz ust kri bljuvaje
ležal tam na košenicah
in z odpeto srajco se poslavlajl
od vse bolj polnih lastovičjih jat.

Prav tam je mati mrtvega našla
s krvavimi madeži na beli srajci.
Našla svoje nesrečno dete,
ki so ji ga lastovke prinesle-
sanjavo bolj od drugih njenih vseh otrok,
ga ljubila je najbolj.

Lastovke se zbirajo.
Te večere jih vse bolj polno je nebo,
a eno teh juter
srce bo parznejše brez njih.

Hovk