Res je, nekdo mora igrati črnega račka,

nekdo v okolju, kjer je polna gneča in so kritične oči,

tam se ponavadi obesijo na šibko točko.

Je ta točka osebek, šibek po naravi, viden ravno prav

in v pogledu ravno pravšnji, da se ga vzame za tarčo.

Po naravi mora iti nekako vštric, a odmaknjen v

kontaktu toliko, da se mu pripiše vse možne slabosti,

da z njimi osvobaja tiste, ki jih prikrivajo. Spretno.

Kritične oči pa tako ne gledajo subjektivno, to že ne,

one gledajo navzven, okoli. In tudi prostor, kjer

imajo neke vrste potuho, to tudi. Kot Kitajski zid.

Vsaj v starih časih, ker ti tudi niso večni.

Potem je črn nekdo drug. Takšna je narava. Človeška.

IŽ-lev