Srečala sem jo onega dne ob reki,
s sključenim telesom,
pošvedrano obleko,
umazano culo v rokah
in klobukom polnim rož,
ki so medile ozračje.
Lepe so te rože,
sem ji rekla,
odsevajo ti v očeh.

Hrapava presušena dlan
je zarisala lok.
Vzemi, se je nasmehnila,
ne potrebujem je več,
vsa njena modrina naj se zdaj pretaka v tebi.
Modra spominčica, že malce ovenela
je dišala po reki, mestnem prahu in rožni esenci.

Tania-RONINA