1

Oblekel si se v usnjen
Plašč brezbrižnosti
S škatlico cigaret v žepu
Ležim na trdo prešitem
Kavču in slišim
Kako zunaj kadiš
Rotim te, da me počakaj
Medtem ko me tvoja
Drži za roko in se ji
Noseč trebuh dviga
In spušča


2

Želim se podati na pot
V deževnem večeru
In z mrzlimi stopali
Čeprav že vnaprej vem
Kaj boš dejal
Že vem da po deveti
Zvečer nimaš izhoda
Niti z vrečo smeti
V rokah


3

V starem gledališču
Te čakam, duham prah
In postano šminko
In posušen les stranskih
Klopi, skrbi me, kako
Se bova stiskala na njih
Ob množici drugih teles
Kako bova sledila predstavi
V mraku, stkanem iz toliko
Misli in slik in dihanj

Izmuznem se na parkirišče
Na zadnji dim pred začetkom
Asfalt se blešči od dežja
In nad strehami centra
Se obvoznica zvija in ravna
Kakor v megli utripajoča kača

Videti je, da me je skrbelo
Zaman


4

Znajdem se v loži in lesen
Opaž mi seda v grlo s svojim
Oluščenim vonjem
Izhod je zatrpan z množico glav
Na odru pa je še toliko prostora
Morala bi tja
Tja bi morala
Na tisti visok trapez
Da bi zanihala od roba do roba
In malo tudi čez


5

In nato sem spet v svojem
Starem avtomobilu
Ki ubogljivo požira
Belo črtkano črto
Odvijem okno
Da me jesen oplazi po čelu
In že sediš poleg mene
Se me v ovinkih dotikaš
In sem neprizemljena
In mehka v sklepih
Da je bilo to zadnjič
Da ne smem več
Da si poniknil v mojem
Labirintu skušnjav
Dišiš po stari začimbi
In si ves neobrit
In ves neubranljiv
In dež, ki mi prši na lica
Je kakor kondenz
Ki se zbira med nama
Ob neodpoljubljenih
Bližin


6

Za pet minut smeš v preddverje
In za to sem prevozila noč
Do njene zadnje slepočnice

Aleksandra Kocmut - Kerstin