Triptih svete družine
1. Deževen dan je,
prežet z rdečim jogi čajem,
pajkicami in s ponošeno jopico &
gledam sliko naše družine,
skoraj vsi se smejijo,
nekateri malo bolj piškavo,
oče iskreno, mati naivno,
sestre domišljavo &
potem v sredini slike za moj rojstni dan
vidim svoj obraz , še brez očal in leč
in potovanj in lepljive gmote nazorov,
moj je,
2. I can think by myself now, you know,
seveda, to vemo vsi, to si domišljajo,
kotički ust mi ne trzajo, lahko kričim,
ko slika nemo zeva,
tepe s svojimi zobci in barvami v megleno tišino &
preberem pesem,
oče, mati, sestre bi se še smejali,
ko bi sedeli na mojem nastopu
in poslušali o razočaranosti,
o slutnjah smrti in o pajacu melanholije
in vulgarnega utilitarizma? &
3. najbrž bi se obrnili,
najprej rame, potem trebuh,
želodec, ki bi se vam znotraj
kotalil že neštetokrat prej,
pojedli bi strupeno jabolko
in obstali kot kipi,
razplamteli od groze, odšli bi,
ali pa samo ploskali s srci v hlačah,
kot z iztrebkom,
ki se je ravnokar strdil do prave mere,
da bi lahko hodili, odšli,
pa me boste prišli pozdravit
in sijala bom &
videli boste nasmeh, mogoče nerodnost,
da, blazno sramežljiv in negotov človek sem &
podprli me boste in jaz bom zavohala vaša
srca v hlačah in svet se bo podrl zavoljo
navidezne družinske sreče.
prežet z rdečim jogi čajem,
pajkicami in s ponošeno jopico &
gledam sliko naše družine,
skoraj vsi se smejijo,
nekateri malo bolj piškavo,
oče iskreno, mati naivno,
sestre domišljavo &
potem v sredini slike za moj rojstni dan
vidim svoj obraz , še brez očal in leč
in potovanj in lepljive gmote nazorov,
moj je,
2. I can think by myself now, you know,
seveda, to vemo vsi, to si domišljajo,
kotički ust mi ne trzajo, lahko kričim,
ko slika nemo zeva,
tepe s svojimi zobci in barvami v megleno tišino &
preberem pesem,
oče, mati, sestre bi se še smejali,
ko bi sedeli na mojem nastopu
in poslušali o razočaranosti,
o slutnjah smrti in o pajacu melanholije
in vulgarnega utilitarizma? &
3. najbrž bi se obrnili,
najprej rame, potem trebuh,
želodec, ki bi se vam znotraj
kotalil že neštetokrat prej,
pojedli bi strupeno jabolko
in obstali kot kipi,
razplamteli od groze, odšli bi,
ali pa samo ploskali s srci v hlačah,
kot z iztrebkom,
ki se je ravnokar strdil do prave mere,
da bi lahko hodili, odšli,
pa me boste prišli pozdravit
in sijala bom &
videli boste nasmeh, mogoče nerodnost,
da, blazno sramežljiv in negotov človek sem &
podprli me boste in jaz bom zavohala vaša
srca v hlačah in svet se bo podrl zavoljo
navidezne družinske sreče.
Komentiranje je zaprto!
1.jpg "Nemo")
Napisal/a: Nemo
- 07. 09. 2010 ob 20:12
- Prebrano 813 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 223
- Število ocen: 6
