hromenje (sonet +)
V mraku presežnem glasovi hromijo,
veje prekrivajo glave preklane,
oči zanemarjajo slike prebrane,
zgodbe potlačene v dušah medlijo.
V prsih gnijočih ne raste kričanje,
ki moglo temó bi vsaj malo prebiti,
prepógniti strah in bojazni stopiti,
strupi iz žil stakajo se v lobanje.
Tisoče grl je groteskno znemelo,
ko so grimaso zaključka spoznale,
tisočem rok davno silo je vzelo,
butanje konca ob raster obale.
K njej morje nič več ne bo prišumelo;
pesmi polspeče so mrzle ostale.
K tebi obračam se, prazna belina.
Nizko v prepono z udarci zadeni!
Dolgo pred rojstvom prozorna oveni:
naj Nič ne postane svetá ostalina.
veje prekrivajo glave preklane,
oči zanemarjajo slike prebrane,
zgodbe potlačene v dušah medlijo.
V prsih gnijočih ne raste kričanje,
ki moglo temó bi vsaj malo prebiti,
prepógniti strah in bojazni stopiti,
strupi iz žil stakajo se v lobanje.
Tisoče grl je groteskno znemelo,
ko so grimaso zaključka spoznale,
tisočem rok davno silo je vzelo,
butanje konca ob raster obale.
K njej morje nič več ne bo prišumelo;
pesmi polspeče so mrzle ostale.
K tebi obračam se, prazna belina.
Nizko v prepono z udarci zadeni!
Dolgo pred rojstvom prozorna oveni:
naj Nič ne postane svetá ostalina.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 07. 09. 2010 ob 18:20
- Prebrano 1180 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 479
- Število ocen: 19
