Nekoč že dolgo je tega,
je bog ustvaril Adama,
vse bilo je prav lepo,
vendar ženske ni bilo.
Zato, ko Adam je zaspal,
se bog na zemljo je podal.
Ko prepričan je da spi,
mu ukrade rebro in zbeži.
Iz rebra žensko je napravil,
ter jo pred Adama postavil.
Jo gleda Adam s svojimi očmi,
kaj takega še videl ni.
Tedaj kot strela z jasnega,
se zasliži glas z neba.
Bile so to besede božje,
od vseh najboljše so orožje:
"Povej mi Adam, kakšna je,
se vnelo tvoje je srce?"
Tedaj mu Adam odgovori:
"Sej sm vedu d's bil ti.
Pa ženska j supr, ni d ni;
sam mal me prsn koš boli."
Pa pravi dalje glas boga,
sedaj poslušajta oba,
in nikdar ne pozabita.
Vseh vrst dreves mi raste v raju,
le eno od njih pa ni za vaju.
To drevo je jablana,
na sredi vrta rajskega.
Te jablane sadu si ne želita,
premamiti se ne pustita,
kajti če se to zgodi,
vama v raj stopiti ni.
Ne mine dober teden dni,
v raju nekaj se zgodi.
Premami Evo radovednost,
vseh ljudi nelepa čednost.
Ko gleda jablano zeleno,
po glavi ji roji le eno,
"Le kakšen sadež bi to bil,
da bog bi od njega me podil?"
Tedaj prileze z veje kača,
v zlobi svoji besede obrača.
"Kaj še čakaš draga Eva,
četud je bog djal d ne smeva,
enga pa mende lohk pojeva.
Še rekla ni prekleta kača,
že se eva z jabkam vrača.
Usta okrog sadu ovije,
in pogumno ga zaužije.
In od tistga dne naprej...
no, sej vidš kje smo zdej.
Nikol ne bo več tko k je blo,
k je Eva oskrunla jablano!

poetek