Bosonogi kmetje iščejo stik
z ciklično obdelano zemljo.
Prepotenih teles prižemajo
težke dlani k tlom
in z molitvijo
preklinjajo človeka.

Je BOG in je bog.
Je krog in je Krog.
V črednem nagonu
hijene dvigujejo repe
v iskanju svežega mesa.

Ne razmišljaj preveč.
Beri Ognjišče.
Ne uživaj preveč.
Delaj! Trdo!
Kuhanje prepusti »babi«.
Otroci se vzgajajo itak sami.
Ne bodi drugačen.
Bodi kot mi.
To je naš svet.
Drugega ni.

V krilu nikar ne hodi
po vaških gostilnah.
Kmalu te čaka etiketa,
ki se lepi in lepi in lepi.
Oblepi te. Oslepi te.
Tvoja slika je popačena.
Tvoj svet poškodovan,
duša omrtvičena.

Novodobni prišlek pa
se ne da.
Kmalu je na nogah.
Popravi skrčeno obzorje
in gre dalje, ne vedoč,
da ga čaka nova zanka.
Zanka izkušenih mojstrov
obiralcev »do kostnega mozga«.
Završi.
Vrane se splašijo.
Vse buči.
Srca utripajo po sveži krvi.
Gospodinje hitijo od hiše do
hiše, prežete z novim smislom.

In glodajo. Glodajo.
Še v drugo faro raztrosijo
malo kosti.
Hijene poberejo ostanke.

Na koncu ne ostane nič.
Le prazna srca in grenek okus.
Le depresija in želja po novem
svežem okusu krvi.

Pometaj pred svojim pragom,
pravim jaz.
Jaz, ki ljubim to naravo.
In ljubim ljudi.
Preproste. Molčeče. Zgovorne.
Pobožne. Ateiste. Suhe. Debele.
Temnopolte. Bosance. Švede.
Invalide. Športnike ali nemočne.
Prešuštnike in nune.
Župane in cigane.
Narkomane in pijance.
Klošarje in gospode.
Vsi smo ljudje.
Z napakami in rdečo krvjo.
Z zapisom genov v krvi.

Kje je tista lepa dolina miru?
Kjer vsi vedo, da je
vsak človek vreden
samega sebe.
Samo to ti manjka,
dolina prelepa.

Silva Langenfus