Divji mož
Ko si izstopil iz trdnjave sanj,
si se zagledal v modrino skrivnostnega jezera,
obrobljeno z varovalno barvo noči
in v odbleske sijočih plamenov domačega ognjišča v njej.
Zavonjal si gnetljivo glino, ki jo rojeva jezerna dolina.
Začutil si divjost naraslih voda njenih potokov
in strahove nekega otroštva;
nemir ptic na polju žita klenih mlinarskih prednikov.
Vate se je vtihotapilo migotanje sušečih se trav,
rastočih izpod stopinj nekih ustaljenih sprehodnih poti.
Obdale so te kamnite škarpe, iz katerih razpok
se plazijo škorpijonaste bojazni preteklosti.
Razprl si svojo krošnjo, da bi si v njej trepetljava ptica nemira
spletla varno toplo gnezdo.
Skočil si v sredo tulečega krdela volkov
in se prižel ob drhteče krzno obmolkle volkulje strasti.
Razprl si faflje, da bi vanje zaobjel
keramično krhkost sorodne duše.
Zajel si zvrhano prgišče iskrečega in iskrenega smeha,
da bi ga na veke lahko srkal v samostnem hrepenenju.
In ne da bi vedel, si sozavozlal končiče dveh duš
v gordijski vozel sozvočja,
za katerega ni meča, ki bi ga zmogel presekati.
Takrat si vedel čemu, vse do sedaj.
si se zagledal v modrino skrivnostnega jezera,
obrobljeno z varovalno barvo noči
in v odbleske sijočih plamenov domačega ognjišča v njej.
Zavonjal si gnetljivo glino, ki jo rojeva jezerna dolina.
Začutil si divjost naraslih voda njenih potokov
in strahove nekega otroštva;
nemir ptic na polju žita klenih mlinarskih prednikov.
Vate se je vtihotapilo migotanje sušečih se trav,
rastočih izpod stopinj nekih ustaljenih sprehodnih poti.
Obdale so te kamnite škarpe, iz katerih razpok
se plazijo škorpijonaste bojazni preteklosti.
Razprl si svojo krošnjo, da bi si v njej trepetljava ptica nemira
spletla varno toplo gnezdo.
Skočil si v sredo tulečega krdela volkov
in se prižel ob drhteče krzno obmolkle volkulje strasti.
Razprl si faflje, da bi vanje zaobjel
keramično krhkost sorodne duše.
Zajel si zvrhano prgišče iskrečega in iskrenega smeha,
da bi ga na veke lahko srkal v samostnem hrepenenju.
In ne da bi vedel, si sozavozlal končiče dveh duš
v gordijski vozel sozvočja,
za katerega ni meča, ki bi ga zmogel presekati.
Takrat si vedel čemu, vse do sedaj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 04. 09. 2010 ob 12:16
- Prebrano 828 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 405
- Število ocen: 10
