Zdaj čakam na nekaj, kar sploh ne obstaja.
Ko režem prozornost, izgubljam polnilo;
kot bi se prostrano močvirje razlilo
čez prazne doline, gluhota nastaja.

Naj vržem pletivo čez mehke zaplate
zavrnjene pesmi, sploščene na mahu?
Predelane rime, osmišljene v prahu,
zdaj jok burje glasne zaganja v obrate.

Saj črkam brezokim nič več ne ostane!
Jih roka je v star mat papir zamazala,
ostale sledi so, napol le izprane,

ki z muljem navideznim sem jim postlala
in brazde v notesu, preplitvo zorane,
da videl bi, kaj sem brez tebe postala.

Lidija Brezavšček - kočijaž