Giselle obsedi na klopi
opazuje vejevje, kako se upira vetru
nebo je jezno
v nekem drugem času bi se pobrala in odšla
a sedaj tega noče
vezalke na novih supergah so dolge
telo še vedno drži svojo obliko
in možgani so bistri
le duša je zaprta v prebarvani škatli, ki ji ni videti konca
in koža skupaj z dušo ostaja nedotaknjena
uleže se na klop
nebo priplava nazaj
na licih začuti kapljo
in še eno na čelu
na ustnicah, bradi
ne premakne se
Sofija, kje si
kam si skrila vse tiste laži, ki prebadajo liste sadnih dreves
v sadovnjaku poganja višnja
in hruška zaželi si slivovih teles
tudi juha se je že shladila
mogoče nisem sledila receptu
sol je na mizi
ščepec ali dva se lahko doda
in kje je gospod Eliot, Sofija, pogrešam ga
ali čaka krojača
s prekrižanimi nogami
razmišlja in piše
in se sprašuje, kdaj bo njegova obleka prišla
veš, Sofija, vsako nedeljo na moja vrata potrka prijazna soseda Anne-Marie
ki me okrog osmih pričakuje
pripravi si zajtrk
skuta, črn kruh in med
in začne se ritual
usedem se za mizo, prekrito s cvetličnim prtom
na njej vaza svežega cvetja
pripravim razkužilo, kosem vate, iglo, inzulin
najdeva pravo mesto
nasmehne se, ko je opravljeno
sedaj lahko jem, pravi
in te medene kolačke s češnjami sem spekla zate, Giselle
vedno mi pripravi sladkosti, Sofija
za usta in dušo
in tisto noč me pokliče Ljubezen v spanju
podarim ji moj spanec, ki ga prebarva rdeče
podarim ji moj dih, ki ga prebarva rumeno
podarim ji sanje, da se utrujena ugnezdi vanje

sheeba