Prebujena v sončno jutro.
Srečna. Žareča.
Danes verjamem, da sem lahko karkoli.
Nevidna. Lebdeča!
Noč je odpeljala moje bitje žalosti in zagrenjenosti.
Jesen danes ni umirajoči čas.
Je spanje utrujene narave in sanje zmrznjene trave.
Je dozorevanje, obnavljanje, odraščanje.
Sive ceste so s cvetjem obdane.
Vsakdanji mrtvi ljudje so danes zanimivi.
In napisi, prepovedi, predpisi in zakoni, danes ne veljajo.
Hodim po cesti. Avtomobili trobijo.Smejim se.
Ne, nisem nora, samo tako prekleto srečna sem.
Ali sploh veste, koliko časa je minilo od tega, kdaj sem nazadnje eksplodirala kot tempirana bomba sreče?
Grem za soncem. Letim s pticami.
Besede ne pomenijo ničesar.
Vidim bistvo.
Zavedam se svoje majhnosti in hkrati objemam ves svet.
Ne, nisem nora, samo tako srečna sem danes.
'Gospodična z nami morate, žal mi je.'
Prozorne dlani in krhka zapestja uklenejo v okovje smrti.
Bledo telo je ujeto v suknjič ukradenih misli.
Ne. Ne. Ne. Ne. Neee...
Nekdo v temi pravi, tiho šepeta:'Ta svet postaja nor.'
Kričim. Upiram se. Nato omotično omahnem v naročje sivih senc.
Vbrizgana tekočina ubija moje telo.
Zaklepa mojo srečno dušo v kletko tihe bolečine,
paralizira svobodo misli.
Navidezna, umetno sprožena normalnost.
'Pokličite starše, kogarkoli!'

V tem svetu preprosto ne smeš biti srečen.

electra