Pomota

Čigava je norost,
da ženski je misel dal ?
Hudič naj vzame vse,
kdor ženski je dušo dal !
Naj bi ostala stroj rojenja ;
v zametku kuhlje naj ostaja,
kamor vesoljna jo norost postavlja.
Kak stres vse ogrozi,
ko ženska pero v rokah vihti ?!
Naj počiva, saj redka je norost
te ženske, ki kali vam moč.
Ni več me sram ženskosti,
saj čas je moj,
da izženem rebra spev,
kjer v kosti mozeg je prerasel-
vpijoč v nebo po odrešitvi
duha in misli,
kjer smo mi vsi enaki
in nič se spaja z nami.

Silva Šturm