Vsak dan sem drugje.
Kot cigan, popotnik,
akviziter...

Med seboj se prepletajo
moje poti;
ponaljajo se, a so vedno
nove, drugačne.

Na koncu me vedno
pripeljejo na kraj
hrepenečega miru.

V blagodejno okolje,
v varni zaklon,
v osrčje sproščenosti.

Kadarkoli že prikorakam
in se zlekenem v mehko
ali bolj trdo posteljo,
vedno je to razkošje.

Občutje zadovoljstva
po opravljenih nalogah.

Občutje sreče, ki jo
poznam le jaz in
je samo moja.

levinja