Četrtkov sonet
Zakaj se pretvarjam, da nič je tišina,
ko vem, da le nežno brezglasje obrača,
navidezne sence v strahove sprevrača
in smisel njegov je nekdanja ostrina?
Obračam se v modri podlagi brez teže,
ne slišim podtonov, nekje še medlijo
in moji brezupi vsezvočje jezijo,
ker beli mir vame nikoli ne leže.
Poberem ostanke raztegnjene srede,
verjamem tišini, je spisana zame.
Uidem v dan, strgam presežne besede,
par vročih podplatov zbeži iz osame.
Potegnem se v pesem in s tirnice bede
spet hodim z besedo, je vtisnjena vame.
ko vem, da le nežno brezglasje obrača,
navidezne sence v strahove sprevrača
in smisel njegov je nekdanja ostrina?
Obračam se v modri podlagi brez teže,
ne slišim podtonov, nekje še medlijo
in moji brezupi vsezvočje jezijo,
ker beli mir vame nikoli ne leže.
Poberem ostanke raztegnjene srede,
verjamem tišini, je spisana zame.
Uidem v dan, strgam presežne besede,
par vročih podplatov zbeži iz osame.
Potegnem se v pesem in s tirnice bede
spet hodim z besedo, je vtisnjena vame.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 27. 08. 2010 ob 18:20
- Prebrano 771 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 405
- Število ocen: 17
