Ubija te. Nasičenost ozračja. Takšna ...
julijska. Vsem kačam vre strup v strupnikih. Sikanje para zgoščen
migetljav zrak. Škorpijoni si prebadajo hrbte z repnimi ostmi.
Vragi se umikajo v blagodejni hlad pekla. Ti bi se najraje
pregriznil. Davil bi nekoga. Kogarkoli. A ti pravijo modrijani, ki
jih nikoli ne manjka: skuliraj se - najdi si kakšno opravilo; delo
sprošča. Jebeš ti delo, si misliš. Ti potrebuješ spremembo. To, kar
čakaš že leta - razelektritev. Čakaš na trčenje dveh oblakov v
katerih notranjosti se je ustvarila napetost 10.000.000 voltov, ki
se bo ob trku sprostila, da se v njiju zabliska in da iz njiju
izšvigajo strele, ki jih slepim naslika grom. Da se izdivja nevihta
in se prevesi v osvežilni dež, po katerem pomirjen zaspiš. Objet s
pernico oblakov. In veš, da je to to, da si na pravi poti.
Četudi brez dela, ki osvobaja in sprošča, tiste, ki ne poznajo
oblakov in njihovih 10.000.000 voltov napetosti ter se bojijo
groma, bliska in strele, ki bi jim utegnili pretresti njihovo
namišljeno varnost, sožitje in gotovost bivanja.
Ti boš enostavno stopil v neznano. Kot Kristus; z vero upanjem in
ljubeznijo v srcu. Vrgel se boš v podivjano nevihto, da bi postal
razelektren in brez odvečnih bremen.