naj ti povem zgodbo, Sofija, o babici Katjuši
živela je v majhni hiši na vrhu grička
po katerem se je raztezala odeja trt
pred hišo sta se bohotili marelici
na okenskih policah pisano cvetje in za hišo vodnjak
blizu je dihal zelenjavni vrt in kotiček z zelišči
lepo je bilo pri njej
spokojno
duša je pela slavospev življenju
nekega popoldneva je posedela pred televizorjem v rdečem naslonjaču
prinesla sem ji lonček toplega čaja in jo pustila počivati
odšla sem na vrt po paradižnike in papriko
nabrala nekaj listov bazilike
opazovala veverico med vejami
pobrala jajca v kokošnjaku in se vrnila v hišo
prevzela me je tišina
božala je stene
zavese so plapolale v rumenem vetru
mačkon Bernard je zvit v klopčič predel na preprogi
babica je bila čisto tiho
glas na televiziji je govoril o morju
babica, ali te to zanima
boš gledala svojo priljubljeno nadaljevanko
spremenila sem program
ne da bi se ozrla in jo pogledala
spet tišina
ozrem se
spi
stopim bliže
spi
z glavo nekoliko vstran in s priprtimi očmi
spi
odložim slamnat klobuček s sončnico pri strani
spi
babica
primem jo za ramena in stresem
babica
spet tišina
tokrat tudi tišina spi
iz predala vzamem ogledalce
prislonim ga pod nos in čakam, kdaj bo na njem oblaček megle
čakam
ni
ogledalce ostane bistro
sesedem se poleg nje na tla
čakam
mogoče se bo le prebudila
mogoče me samo heca
mogoče me želi prestrašiti
mogoče me želi kaznovati, ker sem iz hladilnika vzela še zadnji košček njene priljubljene čokoladne torte
mogoče
tako sem sedela, Sofija
deklica
z le eno željo takrat
da se babica Katjuša zasmeji

sheeba