ČLOVEK
Končno je zopet
čas obstal.
V duši se je tiho
človek nasmehnil
in kot nagajiv otrok
stekel preko
orumenelih trav jeseni.
Vedel je, da vse umira,
a vedel je tudi,
da s tem ni konec vsega.
Ni bilo slanih sledi otožnosti
na njegovem licu,
nikjer tudi ni bilo
skal obupa.
V njegovih očeh
se je lesketalo
toplo sonce življenja.
čas obstal.
V duši se je tiho
človek nasmehnil
in kot nagajiv otrok
stekel preko
orumenelih trav jeseni.
Vedel je, da vse umira,
a vedel je tudi,
da s tem ni konec vsega.
Ni bilo slanih sledi otožnosti
na njegovem licu,
nikjer tudi ni bilo
skal obupa.
V njegovih očeh
se je lesketalo
toplo sonce življenja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
- 25. 08. 2010 ob 11:42
- Prebrano 1091 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 494
- Število ocen: 14
