Deklica v zelenem

Zelena ti pristoji.
Čeprav jo zakrivaš z rožnimi vzorci tunik
in z rutkami, iz katerih pozvanjajo živobarvne resice
s kokosovo lupino, izrezljano v amulet.

Poletje preživiš v hribovski vasici.
Ko začne vzhajati sonce,
si že pod svojim hrastom na obronku gozda.
Z zamahi, kot bi imela krila, valoviš skozi polmrak.
Ko sonce docela zleze izza obrvi gora,
odplešeš pozdrav soncu.
Sonce ti odzdravi in se odlepi od horizonta.
Lahkih korakov se spustiš do reke.
Slečeš se in potopiš v tolmun.

Druge čase ne vzhajaš s soncem, še posebej ne pozimi.
Takrat se v hodniku garsonjere,
ki si ga predelala v kopalnico,
z dišečimi mili ob oranžni leščerbi obdaš z vonjem za nov dan.

Že precej let je, odkar si pela v opernem zboru.
Zamujala si sončne zahode, zato si pustila službo in začela mešati kreme in masirati mestne petičnice, preden so se odpravljale nakupovat.

S stene tvoje garsonjere polzijo kapljice, ki so jih stresli ptiči, ko so se umili v vodnjaku, skozi vodno prizmo se bela svetloba za njimi spreminja v mavrični lok, po žilah tropskih rastlin se fluorescentno pretakajo raztopljene rudnine, metulji vzletajo iz popokanih zapredkov izpod orhidejinih cvetov, lilija izteguje svoj pestič in brazde prašnikov nabrekajo s tapete.

S kalčki, ki jih gojiš na vseh policah doma, se hraniš iz zelenih skledic.
Eno si razbila, zato se odpraviš na tržnico.
Med zelišči začutiš valovanje, ki te privede do prodajalca tofuja.
Tofu ti izroči v okrušeni rožnati skledici
(lahko jo obdržiš, ti reče).
To vzameš za znamenje.

Plačaš in počakaš, da pospravi svoj pult.
Odvedeš ga v svoje nadstropje.
Použijeta tofu in sojo iz kalilnika.

On sede v lotosov cvet in zamiži.
Ti se pripraviš za večerni obred.
Vsak dan se ob izračunani uri sončnega zahoda
(s svojega mesta ga redko vidiš) postaviš k odprtem oknu.
Vdihuješ in izdihuješ, da se uglasiš s soncem.
Ko te zajame poseben mir, v katerem se duhovno povežeš s hribovsko vasico,
čutiš, da sta se za čez noč poslovila.
Okno običajno zapreš in pod njim,
zavita v laneno odejo, zaspiš.

Danes ne, nisi sama. Zaznavaš prodajalčeve misli.
Med vama je zrenje, sinergija, premikanje teles.

S sosednje terase vaju vidim ležati pod oknom.

Ana Porenta

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Ana Porenta
Napisal/a: Ana Porenta (urednica)

Pesmi

  • 24. 08. 2010 ob 22:02
  • Prebrano 1467 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 1215
  • Število ocen: 31

Zastavica