Vidim roke,
objemajo težko posodo,
žilnati vzorci režejo v hlad
biserne tekočine,
vidim utrip v njih,
plapolajo stene in koža je
pobesnela.
Težka kovina se zadira vanje
in jočejo.
Toda, roke nimajo ust.

Vidim barve, prelivajoče
v napetih členkih.
Svetloba igra na citre,
ubrano in usklajeno.
A svetloba nima rok.

Vidim neurje, kako se oglaša s kriki
in se hrani z ostanki ostarelega …
Trga lase iz dreves – in dela vozle.
Zemlja je pobesnela žival
grize vse, kar ji prinese hrano.

Gleda z izbuljenimi kroglami v nebo.
A zemlja nima oči.

Silva Langenfus