Giselle prestopi prag domače cerkve
razpiha orhideje na župnikovem vrtu
odbije sedem
še je čas do večerne maše
sprehodi se med grobovi, ki ne dovolijo brati sreče
babici je bolje
babico je vedno imela zelo rada
pekla je makovo potico, kuhala ajdovo kašo
in na velik kos rženega kruha namazala slanino
zazvoni telefon
trdnejša
se smeji
brez boja med spoloma
Giselle se obotavlja
bo morala naprej
bo obstala
se bo premaknila za korak nazaj
le kaj
nenavadno lepa
njena lica zardela
vitka
športna
močna
otožna
in ko nasmeh obstane na obrazu
postane razposajena
Giselle
neukrotljiva
zelenomodrih oči
ki ne išče moškega, da jo oplodi
hote se preda spolnim užitkom
izlušči lik, ki je požrešen
z živalskostjo raztresen
in zopet se pojavi bolečina, ki duši
Giselle ne diha
je ni noči
bridkost se v kri razliva, ko odbije tričetrt na tri
je ni noči
je že dan
razgaljena na pladnju stekleni
prekriža prste
zakriči
boli
izpij, Giselle, svoj strup
da premaga čas rumen obup
čebela čebeli oči poljubi
odeja objem tiho zasnubi
Giselle, skoči
na stopnišču drsi
prebudi v žilah zverinske čeri
omamlja te jasa
zaspiš
ni te, Giselle
v medu bediš

sheeba