PN:Četudi je življenje ocean izkušenj, že dva dni tavam po puščavi in te iščem.

Pozabljam kako je treba držati teh misli,
ki polzijo skozi konice mojih prstov.
Na suhem sem, doma, edina stvar pred mano pa je prazna knjiga,
počena, stara.
Nič nimam za povedati.
Vse kar pa hočem, je urok, ki bo pričaral besede, ki te bodo napisale nazaj k meni.
Ker si tisoč kilometrov in milijon želja stran
in počasi začenjam misliti, da nimam več nič za povedati.

Tišina in tema za mojimi zobmi nista tisti nežni, ob katerih lahko zaspiš.
Ne. Šepetata, glasno in ostro.
Sta luknji med zvezdami in zasenčene praznine med zidovi,
sta votlost upanja, ko sem še mislila, da se vrneš.
Pregloboke so te besede in zato moje telo kriči za drugačni stil,
ker tega ne razume.
Moje misli, pa lahko pišejo samo tega.
Delček za delčkom.

Ampak ritem tvojih pogledov in nasmehov me uči,
po abecednem redu, kako živeti in upati po vsaki katastrofi v katero se spravim,
spet in spet.
Govori mi, iz barv in pisal,
potrebujem tvoje besede, ker sem v trenutku, ko sem te prvič videla,
pozabila svoje.

Človeška Lučka