stopim v topel prostor
poln cigaretnega dima
kašelj me takoj spomni
da bronhije od nekdaj moti

boleče solzavih oči
dvignem pogled nad šank

pozabim na dihanje
ob srečanju
z ogromnimi
skoraj črnimi očmi
ki potrpežljivo čakajo
svoj smisel
ustreči mi

ne kašljam več

zadeto frapiran
stojim nem pred njo
z eno samo mislijo ;
ta bo moja

šipkov čaj

končno zinem sramno
prepričan da mi bere misli

ta košato
z rdečimi lasmi
odeta podoba
živo svežega obraza
s papirno belimi zobmi
odvisnih od mehkih blazin
ki oblikujejo ubijalski nasmeh

doma pij čaj odvrne

v hipu mi pohodi sanje
polne sebičnega čutenja
in obenem v trenutku  pomaga
izbrisati moj pohlepni krik po njej

vidim jo prvič
in že čutim
vso njeno bit
v meni
pod mano

tri leta je minilo

zopet mi je stregla čaj
tokrat pri meni doma
s hvaležnim nasmehom

aco ferenc