Ubil sem jajce
in v njem našel malo povest
o najinem jutru.
O vzbrstelih kalčkih,
pticah, ki neslišno žgolijo budnice skozi razgled v atrij.
O mehkih blazinah,
kamor sva ponoči odložila najine dvome.
Vonj kože, ki je poplavljal čez umivalnik.
Raztopile so se besede,
Ugasle so začimbe,
ki mečejo vsepovprek iskre
po še temni posteljnini
ki se bo zdaj zdaj
začela kopati v jutranjem svitu.
Zavese počasi valovijo in zrejo svet,
ki ga je deževna noč oprala vseh težavnih sadežev.

Odprem okno in skuham kavo, da te zbudi.
Nalijem,
se usedem,
čakam,
in upam,
da te vsaj vonj oživi,
privede iz mojega namišljenega nočnega blodenja.

Gasperrr