dekle joče v majhnem stanovanju
in se iz dneva v dan zaman sprašuje
s kakšnimi mračnimi nakanami
so si njeni prepevajoči starši
prislužili svoje okrutno
zimzeleno življenje
dekle si v sivem stanovanju
nariše sončne žarke na ustnice
in pikapolonico v preveliko srce
ter odide ne da bi koga vprašala
v zlovešča pričakovanja noči
ko se zjutraj zbudi
priklene nase prvega viteza
ki bi bil zmožen mirno spati
na mrtvih poraščenih ramenih
njenega mogočnega očeta