To je pesem številka dvajset.
Arabski konji so jo zavrgli
s sivimi kepami dlak,
ki so se držale belih prsi
deževnega jutra.

Lorca si tudi ti izgubljal
številne pesmi med poškrobljenimi
rjuhami smrti?

Dež strese plaz kuščarjev,
takšnih lisastih, hladnih,
rožnatih, mehkih kakor
porodna odeja,
drugačnih.

Lorca so tudi tebi
v velikem jabolku želeli
nadeti okostje prodane duše?

Obližejo mi obraz in se priklonijo,
sikajoče postrežejo pepelnate besede.
Posušim svoje mravlje idej,
ki so se zaradi strahu v sodih
skrivali pred večnostjo.

In potem tolčejo mravlje,
njihovi jeziki padajo kot slap
sredi srdite nevihte,
strižejo črne lase
in cvetoče maternice.

Lorca si tudi ti izgubil
svoje kodre ob petih popoldan?

S pesmijo se drgnem ob steno,
da se odtisne na oči nekoga drugega.
Želim pozabiti nanjo.
Na požetih poljih čakam na sive jezdece.
V drhtečem zraku
se razliva poželjiv vonj pomaranč.

Lorca,
luna je nanizala najine kosti
v zapestnice usode.

Nemo