Ne lebdiš več
nad odejo travnatih stebel,
v sivkini modrini predvečera,
dragi moj.

Si le še grušč
razpadle skale,
kjer raste mah,
krvomočnice dah.
V shojeni tišini te ne išče vsak.

S hlapom se te dotaknem
preden zdivjajo zbegane meglice
iz vseh spominov,
ki jih poznam na pamet.
Mar niso le kletka, v katero sem ujeta?

Na krilih začetka in konca
jezik riše ožarjen čas,
ti-v-meni-jaz.

sasa strnad